Pravilen odvzem in priprava vzorcev venozne krvi za laboratorijsko diagnostiko: Strokovna monografija

Pri izdaji strokovne monografije je sodelovalo pet avtorjev z različnih strokovnih in delovnih področij. Bralcu želimo predstaviti pomen pravilnega odvzema venozne krvi in vzpostavitve proste venske poti (nastavitev intravenoznega kanala) tako pri otroku kot pri odrasli osebi, prav tako pa predstavljamo novejša dognanja na tem področju. Vzporedno s tem poudarjamo, kako nepravilen odvzem lahko vpliva na kakovost vzorca in posledično relevantne rezultate preiskave v laboratoriju, zaradi katerih se lahko zdravnik kasneje odloči oziroma izbere napačen oz. nepravilen način zdravljenja.

Dr. Danijela Furlan, vodja laboratorija v Splošni bolnišnici Novo mesto, že vrsto let opozarja na pomen predanalistke faze, zato sama zelo poudarja laboratorijske teste, ki so zelo občutljiv indikator, saj odražajo zdravstveno stanje pacienta. Avtorica opozarja na predanalitske napake, ki predstavljajo dvet tretjini vseh napak. Pravi, da večina težav izvira iz priprave pacienta na odvzem, nekaj napak pa se pojavlja tudi pri samem odvzemu, identifikaciji pacienta in vzorca ter ravnanju z vzorcem in transportu bioloških vzorcev do laboratorija. Vedno več je dokazov o pomembnosti predanalitske faze, njeni ranljivosti in vplivu na splošno kakovost laboratorijskih informacij. Poudarja še pomen odvisnosti laboratorijske diagnostike od predanalitske faze, ki ni v domeni laboratorijskih strokovnjakov.

Predanalitična faza odvzema krvi, ki se opravlja izven laboratorija in jo večinoma opravljajo delavci zdravstvene nege, je zelo pomemben del vpliva na kakovost vzorca ter zdravljenje bolnika. Prispevek Špele Strahovnik, strokovne sodelavke podjetja Medias International, prikazuje pregled vseh posameznih spremenljivk v procesu odvzema krvi ter izbiro ustreznih varnih ostrih pripomočkov za odvzem venske in kapilarne krvi. Da bi zmanjšali napake v predanalitični fazi izven laboratorija, ki predstavlja zelo dinamičen sistem, ki vključuje več oddelkov ter zdravstvenih delavcev, je treba proaktivno spremljati proces, identificirati vse možne vzroke napak, optimizirati delovne procese, zagotoviti najbolj racionalno in varno uporabo pripomočkov za odvzem krvi ter redno izvajati usposabljanje zdravstvenih delavcev.

Venski odvzem krvi, o katerem strokovne vsebine poda Mateja Šimec, predavateljica na Fakulteti za zdravstvene vede Univerze v Novem mestu, je eden najpogosteje izvajanih posegov pri zdravstveni obravnavi in je ključnega pomena pri zdravljenju pacienta. Ob njegovi izvedbi je treba poskrbeti za varnost izvajalca in pacienta, kajti med izvajanjem posega lahko pride do poškodb ali celo do prenosa okužb. Najpogosteje se v kliničnem okolju poškodujejo z okuženimi ostrimi predmeti. Ostri pripomočki, ki zmanjšujejo število poškodb, vključujejo varnostni mehanizem. Danes pretežno uporabljamo sistem zaprtega načina za odvzem krvi (t. i. vacuteiner), ki zmanjšuje možnost poškodbe ali okužbe izvajalcev s pacientovo krvjo. Za laboratorijske preiskave lahko vzorec krvi pridobimo z odvzemom krvi iz kapilar, odvzemom krvi iz vene ali odvzemom krvi iz arterije, zato glede na mesto odvzema ločimo odvzem arterijske, venske in kapilarne krvi. Tehnike odvzema vzorcev venske krvi so različne. Venski odvzem krvi se pogosto omenja kot ključni element predanalitične faze, pri katerem se zgodi največ laboratorijskih napak, zato je moramo poskrbeti za ustreznost odvzetih vzorcev krvi. Priprava pacienta na odvzem venske krvi za preiskave je ključnega pomena za pridobitev zanesljivega rezultata. Vključuje pripravo pacienta, izvajalca, prostora in pripomočkov za izvedbo posega. Vzorec za analizo mora biti kakovosten in pravilno pripravljen. Skrbna priprava bolnika, pravilen odvzem vzorca, ustrezno ravnanje s pridobljenim vzorcem in njegov transport so pogoji za doseganje zanesljivih rezultatov. Pri odvzemu venske krvi lahko zaradi različnih vzrokov nastanejo napake pred, med in tudi po odvzemu, pri pacientu pa lahko pri in po odvzemu krvi iz vene nastanejo določeni zapleti. Učenje posega je zahtevno, saj gre za preplet teoretičnih podlag in praktičnih spretnosti. V sistemu izobraževanja se pojavlja vedno več novih in inovativnih načinov učenja odvzema venske krvi.

Periferna venska pot, o kateri v strokovni monografiji vsebine poda predavateljica Fakultete za zdravstvene vede univerze v Novem mestu Kristina Rakuša Krašovec, pa pomeni pot, ki se vzpostavi v veno in je namenjena dovajanju različnih zdravil, krvi, krvnih komponent ali hranilnih snovi v veno, lahko pa se uporablja tudi za odvzem venozne krvi iz vene. Gre za invazivni poseg, pri katerem se v veno vstavi venski kateter, ki lahko pacientu povzroča stres, še posebej, če je to otrok, zato je vedno treba premisliti, ali je vzpostavitev periferne venske poti nujna. Pri uvajanju lahko pride do zapletov, zato je potrebna ustrezna usposobljenost zdravstvenega osebja pri vstavljanju intravenskega katetra. Na voljo imamo več intravenskih katetrov. Kateri je ustrezen, se odločimo glede na indikacijo, zaradi katere ga je pacientu treba vstaviti.

Predavateljica za področje zdravstvene nege otroka in mladostnika na Fakulteti za zdravstvene vede Univerze v Novem mestu, Andreja Draginc, kot enega teže izvedljivih intervencij, ki jih izvaja diplomirana medicinska sestra v zdravstveni negi, opredeljuje odvzem vzorca krvi pri otroku. Otrokom največkrat ostane odvzem krvi v spominu kot nekaj slabega, bolečega, negativnega. Zato ima diplomirana medicinska sestra pri izvedbi pomembno vlogo, kajti že ena sama negativna izkušnja pri otroku ima lahko tudi v bodoče negativne izkušnje pri vseh naslednjih intervencijah, ne glede na to, kako so izvedene. Preprosti in učinkoviti načini zmanjševanja bolečine ob izvajanju invazivnih posegov, povezanih z odvzemi krvi, so metoda kenguru, dojenje in dajanje saharoze in glukoze. Tako prisotnost staršev dobro vpliva na otrokovo čustveno in duševno počutje. Zavedati se moramo, da je otrokovo odzivanje na neprijetne dogodke pogosto zrcalo odzivanja njegovih staršev; zaskrbljenost staršev sproži otrokovo zaskrbljenost. Kot farmakološki ukrep se lahko uporablja lokalni anestetik pred odvzemom krvi ali nastavitvijo intravenske kanile. Kri o dvzamemo n a v eč n ačinov, in sicer kapilarno z vbodom v kožo, neposredno iz žile (vene ali arterije) in preko vstavljenih osrednjih žilnih katetrov. Področja odvzema kapilarne krvi pri otrocih so peta, jagodica palca na nogi in jagodice prstov na roki ter redko ušesna mečica, pri čemer moramo upoštevati, da se pri otroku do enega leta starosti kapilarni odvzem krvi izvaja le iz pete. Odvzem vzorca venske krvi izvedemo z vakuumskim
odvzemom ali z brizgalko ter z odvzemom krvi iz centralnih venskih katetrov v primeru zelo težko bolnih otrok.

Pričujoča strokovna monografija, ki je namenjena predvsem študentom in zaposlenim na področju zdravstvene nege z dokončano dodiplomsko izobrazbo, je zagotovo pripomoček, ki bo na področju pravilnega odvzema in priprave vzorcev venozne krvi za laboratorijsko diagnostiko pripomogel h kakovosti dela, hkrati pa podaja jasne odgovore na nekatera vprašanja.

Gorazd Laznik, urednik